nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
To poezijo označuje Grafenauer v Kratki oznaki ontoloških osnov Svetinove poetike kot »bohotno, mavrično razpenjeno besedno materijo, v kateri se prelivajo tematske usedline aktualnopolitičnega, kulturnozgodovinskega, erotičnega, seksualnega, orientalskega, evropskega, vzvišenega in banalnega izkustva«, ki je sicer res ena najvišjih predstavnic slovenskega ludizma, vendar je utemeljena, tako Grafenauer, tudi kot eksistencialna izkušnja svetega. Svetinovi stihi so spočetka še širše »aktualnopolitično« dovzetni (»Ko ležem k domovini, krhka dekadenca je v bližini«), kmalu se odprejo zlasti intenzivnim erotičnim videnjem (»V tvojem joniju zorijo snežinke najinih otrok in že se prižigajo kresničke njihovih ciganskih oči«), dokler se končno ne zgostijo v pesniške izreke z roba, kjer se stikata poezija in modrost (»Ko stojiš na bregu jezera, ne vrzi kamna na njegovo zrcalno površino. Ker potonil bo v temni rani, ki se nikdar več ne zaceli v tebi.«).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani