nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Njegova poanta je naslednja: kaotičen, osiromašen, samozadovoljen in zagaten svet »sredice«, ki ni več zgolj oddaljeno »poljski« (seveda je bila tudi pri Jarryju Poljska samo metafora), temveč povsem naš, je v resnici samo neskrupulozna oblastniška igra z vsem, kar ji je podložno, do kraja absurdna in dekadentna norost »poljske« kamarile se vselej nezmotljivo odvija v lasten prid in na tuj račun. Po popolni »sprdačini« tako praviloma nastopi trenutek, ko livrirani lakaj postreže burkežem s svežo penino in bogato obloženim pladnjem, ali z drugimi besedami: svet, ki razpada, velikih (političnih) duhov ne moti, da ne bi nadaljevali s svojimi trimalhionskimi slavji, pa čeprav za ceno popolnega propada.
Ideja je zanimiva in dobro zastavljena, izvedba pa dramaturško linearna, mizanscensko nedorečena (uprizoritev omejuje neinventivno prizorišče, nekateri prizori, kot npr. poljsko-ruski spopad, pa minejo povsem brez vrhunca), sčasoma utrudljiva in
popolnoma posrečena zgolj v enem samem segmentu, naslovni vlogi v izvedbi Janeza Škofa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani