nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Marrinerjev (tokratni) orkester, zasedba s triintridesetimi godalci (9, 9, 6, 6, 3), dopolnjenimi najširše, za uvodno izvedbo Simfonije št. 31 v D-duru K 297 (300a), imenovane Pariška, s po dvema rogovoma, trobentama, fagotoma, klarinetoma, oboama in flavtama, igra tako, da je »vse v dovršenem razmerju z vsem drugim« (ena od Ewenovih oznak Mozartove glasbe). Takšne celote - presvetljene z izpopolnjenostjo nedoumljive notranje logike - so »enotnost pestrosti« (Adorno); nastajajo skoz izdelanost najmanjših podrobnosti v artikulaciji (ne le godalni), integrativno zmodeliranostjo vsakogar in vseh (skupin), popolnim tonskim ravnovesjem (npr. barvno zlitje flavte z godalnimi melodičnimi linijami, razmerje med godali in pihali oz. trobili nasploh), neizprosno konciznostjo (s historičnim temeljem v suhi jasnosti pavk), po drugi strani pa s tako (sijajno) poudarjeno dialoško relacijo med godali in drugimi skupinami (posebej pihali), kakor da gre za
izzvenevanje baročnega koncertiranja. Zadnja opazka ne meri k temu, da se Marrinerjev pristop nagiba k raziskavi: z zgodovinsko interpretacijo se dirigent ne ukvarja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani