nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Njuna najbolj očitna zunanja značilnost je izjemno dolgi verz (v knjigi teh pesmi ni bilo mogoče natisniti vertikalno, zato so »ležale« počez), notranja pa na videz ležerno, v resnici pa ranjeno popisovanje zelo različnih eksistencialnih stanj, in to skozi briljantno izdelano metaforiko, ki je po duhovitosti oksimoronske konstrukcije in besedni inovativnosti že postajala Jesihov zaščitni znak. Naslednja zbirka Usta (1985) pomeni sicer korak v popolnoma drugo smer, v lirski minimalizem (to so drobne, le nekajvrstične ali le nekajzložne pesmice z zelo stisnjeno vsebino, kakršno imajo biseri), toda že štiri leta kasneje izidejo legendarni Soneti, ki z nadaljevanjem v Sonetih drugih (1993) in nazadnje Jambih pričajo, da sta bili kovinski zbirki pač tisti vzpetini, s katerih se je bilo mogoče povzpeti na najvišji - Jesihov vrh.
Ta vrh, za katerega smemo reči (ugovori so seveda legitimni, a jih bo težko argumentirati), da je tudi najvišja pesniška
gora slovenske poezije na prelomu tisočletja, je zgrajen po načelu klasične evropske poezije (jambski enajsterec, večinoma udejanjen v sonetni formi), njegovo osnovno substanco pa sestavljajo stoteri obrazi postmodernega subjekta.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani