nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Omenjene vloge so nenavadno izrazite v izrabi igralskih sredstev, ki se izmikajo psihološki analizi lika, čeprav nikdar ne potekajo brez njene podlage. Povsem izmišljen (bolje rečeno: iznajden) način govora (Celimena), gibanja (Lepa Helena) ali združitev obojega (Polly Peachum) v nekakšno nenehno komentirano, racionalno obvladovano, vendar z nerealističnimi prebliski v »zaumno« uhajajočo igro, blizu zavezujočemu oziroma ponovno aktualnemu absurdu (recimo mu postabsurd) - vse to zaznamuje nekatere zadnje vloge Polone Juh.
Pri tem pa ne gre zgolj za formalno igralsko ekshibicijo, temveč za povsem specifično sporočilo o »svetu«: tla kot vodoravna in človek kot navpična os na njih nista nujno v soskladju, osi se prepletata, previjata, vozlata, trgata v sunkih in valovih, in razplet ni nikdar nekaj samoumljivega, temveč se kaže kot na videz logična, vendar v resnici nerazberljiva »umetna« govorica, kot gibanje telesa, ki je polno krčev, popadkov
togosti, nepredvidenih obratov, padcev in pobiranj, begajočih pogledov in izpraznjene zazrtosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani