nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Gre za analizo tipičnih figuralnih pristopov v povojnem slovenskem slikarstvu, ki ne išče »zunanje« formalne slikovne povezave, kontinuitete v umetnostnozgodovinskem smislu, ampak osnovne umetnostne, socialne, eksistenčne, filozofske in antropološke vzorce za različna pojmovanja človeškega telesa. Avtor se v novem teoretičnem prispevku, ki jih dokaj pogosto izdaja v edicijah Artes, sprašuje predvsem: zakaj, v čem so miselni in zgodovinski vzroki za »razvoj« figuralike od zvitega, zmaličenega, ranjenega in »fekalnega« telesa - trupla (Pregelj) k telesni »žlindri« razkrojenega, embrionalnega, »zavrženega« figurativnega ostanka (Huzjan); od čistega, obrisnega, poetskega, monumentalnega in abstrahiranega lika (Stupica in Mušič) k stoični, privzdignjeni, »heraldični« figuri - drži Bernardovih »kraljev«; k artističnim oblikam Bernika in »neoklasicističnim« doprsjem v slikah M. Krašovec; ali v neobarokizmu Španzla; od lirične in »neproblemske« figurativne krajine
(pri Šuštaršiču) do skrajno »uživaške«, četudi še poetske, zapognjene, »deformacijske« Marušičeve forme likov in telesa v prostoru podobitve; od figure, ki izginja iz prostora pri Jeraju, do simbolistične duhovne figuralike pri Kocbeku. Delo prinaša tudi angleški prevod in obsežen del z barvnimi reprodukcijami. J. Š. A.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani