nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Iz tega paradoksa - najmočneje se odslikava v dramskih likih oziroma njihovih interpretih - naj bi vzšlo hrepenenje po bistvu, kot tista velika skrivnost, ki se kot slutnja dviga za umom in ga v vsem preseže, oz. kot »najlepša pot« brez tostranske izpolnitve, ki pa v uprizoritvi vendarle ostane zaprto v sicer pretehtano in na trenutke lucidno, a v glavnem težko dostopno, »samozadostno« odrsko konstrukcijo - in niti Poljančeva smrt v sredi in na koncu vsega je ne more razpreti v avditorij.
Režija postavlja igralce (izmed množice nastopajočih izpostavimo Borisa Ostana, Slavka Cerjaka, Judito Zidar, Tanjo Ribič, Uroša Smoleja in Gašperja Tiča) zdaj v tezno, zdaj v patetično relacijo nasproti osrednji dramaturški strukturi uprizoritve, na trenutke izvablja iz njih lirični tremolo, na trenutke cinično in agresivno trdoto, zdaj njihove replike psihologizira, zdaj jih predvaja v retorično-recitativni obliki. Razmerje med elementarno zasidranostjo
junakov in njihovo eksistencialno zamaknjenostjo pa ni vzpostavljeno kot enoten sistem, ki bi gledalcu ponudil dovolj razločnih oprijemališč tako za podoživetje krepenečih od hrepenenja kot za sočutno razumetje njihove boleče usode.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani