nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Lahko bi rekli, da ji Korun skuša poiskati celo neke vrste realistični okvir meščanske drame, ki pa je v nujnem nasprotju z njenim v glavnem privzdignjenim simbolističnim »besediščem«. Iz tega paradoksa - najmočneje se odslikava v dramskih likih oziroma njihovih interpretih - naj bi vzšlo hrepenenje po bistvu, kot tista velika skrivnost, ki se kot slutnja dviga za umom in ga v vsem preseže, oz. kot »najlepša pot« brez tostranske izpolnitve, ki pa v uprizoritvi vendarle ostane zaprto v sicer pretehtano in na trenutke lucidno, a v glavnem težko dostopno, »samozadostno« odrsko konstrukcijo - in niti Poljančeva smrt v sredi in na koncu vsega je ne more razpreti v avditorij.
Režija postavlja igralce (izmed množice nastopajočih izpostavimo Borisa Ostana, Slavka Cerjaka, Judito Zidar, Tanjo Ribič, Uroša Smoleja in Gašperja Tiča) zdaj v tezno, zdaj v patetično relacijo nasproti osrednji dramaturški strukturi uprizoritve, na trenutke izvablja iz njih
lirični tremolo, na trenutke cinično in agresivno trdoto, zdaj njihove replike psihologizira, zdaj jih predvaja v retorično-recitativni obliki.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani