nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Najprej gre za naveličanost nad produkcijo digitalnega kiča in industrije razkošnih kulturnih spektaklov; potem gre za avtoriteto živega glasu, ki z melodijo in ritmom priklicuje predmoderne čase čutno-nazorne povezanosti avtorja in publike v neko skupnost; na koncu pa tudi za to, da poezija kot izrecno neprofitna umetnost, ki ni povsem vključena v mašinerijo korporativnega kapitalizma, četudi ni iz njega izvzeta, še lahko ohranja nekaj tiste izkustvene avtentičnosti, kakršno s težavo odkrivamo pri tehnološko bolj kompleksnih umetnostih, ki so vedno bolj tesno povezane s ponudbo in povpraševanjem na tržišču. V nasprotju z grobarji, ki že dvesto let, vsako generacijo posebej, pokopavajo lirično govorico kot brezupno »zastarelo«, kaže svetovna popularnost pesniških nastopov vsaj to, da je poezija popularna, ker pesnik uporablja samo tista sredstva, ki so na voljo sleherniku, to pa ne glede na njegov ekonomski, politični ali družbeni status: glas in domišljijo.
Konec
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani