nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Slejkoprej vse filozofije narave trčijo ob zenovski zid praznine, ob spoznanje dvoumnosti o (ne)moči besed spričo čudovite kompleksnosti naravnega sveta. V slovenski esejistični produkciji, ki se pretežno ukvarja z analizo posameznih umetniških del, nogometnih zmag ali »globalnih« kulturnih in političnih problemov nacionalnega življenja, je takih poskusov mnogo manj, ker se nekako zdi, da naj bi za skeptične intelektualce sleherna introspektivna naravnanost in eksistencialno zrenje pomenila nekaj, kar je treba skupaj z Dostojevskim, sv. Janezom od Križa ali Rilkejem pač preboleti v brucovskem letniku na univerzi, nato pa nad njim vzvišeno prhniti in odpraviti kot sentimentalno spiritualno brozgo, ki lahko samo utruja in teži, ali pa se s cinizmom varovati »novodobnih« eksperimentov v kolektivnem grgranju na pol poti do instantnega razodetja v vikend delavnicah in poletnih seminarjih. Dnevnik samotarja, ki se zaveda, kako je samota prvi pogoj za
koncentrirano delo, ne pa cilj sam na sebi, z močjo Šavovega izraznega stila priča o vztrajanju človeške povezanosti z »veliko verigo bivanja« in menjavo sezon obdelovanja zemlje, kjer se čas (in človeške aktivnosti, socialni kapital ter nagrade) meri povsem drugače.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani