nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Claire Denis v svojih delih zagovarja - in izpeljuje - najtrši režijski pristop daleč naokrog, lahko bi jo razglasili za Mitchuma ali Leeja Marvina novega francoskega filma, za hard-boiled strujo modernega pripovedovanja, ki ne pozna olepševanja in kompromisov, pozna pa emocijo na prvih mestih. Skratka, ko gledaš filme Claire Denis, težko verjameš, da jih je posnela ženska, po drugi strani pa njen način obravnavanja fetiš objektov (denimo moškega telesa v Dobrem delu) potrjuje vseprisotni »feminilni« pogled, ki ga režiserji ne bi znali (ali hoteli) izpostaviti.
Opus Claire Denis predstavlja z redkimi »mehkejšimi«, a nič manj prepričljivimi izjemami (Čokolada, Nénette in Boni), šolo avtentičnega pogleda, naturalističnega sloga in diskontinuirane naracije, predvsem pa neolepšan - čeprav vizualno superioren - pogled v neprivlačni svet emigrantov, gejevskih serijskih morilcev (Ne morem spati), podzemlja s krvavimi stavnicami (Ne bojim
se smrti), tujske legije (Dobro delo) ali modernih »neovampirjev« (Vsakodnevne težave).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani