nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Držim se načela, da tujih osebnih imen ne prevajamo, razen če bi to zahtevalo izročilo (mar ne slovenimo poleg svetnikov tudi Ludvika XIV., pa naših cesarjev ...?). Tako kot ne prevajamo imena Chiare Lubich (Lubik, ne Lubič, kot predlaga Zorka Bradač: ch je v italijanščini vedno k - in ne č! -, razen morda pri kakšnem italijaniziranem istrskem ali dalmatinskem priimku, če se spomin na izvirno izgovorjavo in morda rod pri nosilcu imena še ohranja), čeprav ni izključeno, da končnica - ich kaže na slovanski rod.
Verjamem, da bi prof. Bradačeva - že zaradi svojih korenin in tudi zaradi nesporne lepote češkega jezika - želela, da bi se v prevodu ohranila nekatera izvirna poimenovanja in da bi bila češčina tudi sicer čim bolj navzoča v slovenskem prostoru.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani