nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Na univerzalnem prizorišču scenografa Hansa Georga Schaferja (oguljena ogromna sprejemnica v hiši načelnika Besemjonova, ki se simetrično oži proti trem vratom v globini, medtem ko jo na vsaki stranski steni povezuje z drugimi prostori po šestero vrat) ter v nekoliko historično stiliziranih in značajsko pomenljivih kostumih Lea Kulaša so protagonisti odigrali dramo o mučnem nasprotju med generacijama (staršev in otrok) ter med različnimi socialnimi skupinami (najemniki, stanodajalci, proletarci in lumpenproletarci). V ospredju je bilo ves čas moreče ozračje malomeščanskega životarjenja (katerega samouničevalnost najbolje ponazarja Tatjanin /Vanja Milačić/ spodleteli poskus samomora), iz katerega zmoreta z življenjskim optimizmom nakazati vsaj žarek upanja le strojevodja Nil (Branimir Popović) in vdova Jelena (Ksenija Mišić). Brezkončno životarjenje malomeščanov v črnogledem finalnem prizoru sarkastično napove cinično rezonerski Teterev
(Vojislav Brajović), ki v melodramskem poskusu »reševanja« gospodarjevega sina Petra (Srđan Grahovac) z Jelenino ljubeznijo prepozna le nov krog, v katerem bosta slednja v spirali malomeščanstva lahko le nadomestila in nadaljevala usodo zakonskega para Besemjonovih (Meto Jovanovski in Tanja Bošković).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani