nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Država ne ve, kako naj v takih primerih postopa, zato ravna od primera do primera drugače: ponekod najdišče v zadregi zavaruje z ograjo in stvar je s tem zanjo (do nadaljnjega) opravljena; drugje se loti izkopavanja, ki je neredko iz tega ali onega banalnega razloga (recimo, ker za strokoven izkop, identifikacijo žrtev in kasnejši pokop zmanjka sredstev) na sredi prekinjeno; spet drugod preprosto ne ukrene ničesar, ampak ravna, kot da se ni zgodilo nič.
Pa ni mogoče reči, da v tem zadnjem desetletju ni bilo iskrenih prizadevanj, da bi to poglavje slovenske zgodovine zaprli: v parlamentu sta delovali dve, hudo medla Polajnarjeva in močna Pučnikova preiskovalna komisija; pred leti je bil narejen resen napor, da bi parlament svoj odnos do bližnje preteklosti opredelil v posebni deklaraciji; komisije za zaznamovanje grobišč so imenovale vse vlade od Peterletove dalje; na ministrstvu za notranje zadeve je bil ustanovljen poseben referat, zadolžen za
grobišča; mnoštvo komisij je delovalo na lokalnih, mestnih in občinskih ravneh; krivce za povojne poboje je na podlagi zahtev tožilstev poskušala izslediti policija; sprejet je bil zakon o popravi krivic...
Ob vsem naštetem ni slovenska država roki pravice izročila enega samega osumljenca; uvedla ni enega samega kazenskega postopka; zločina ni razpoznala za zločin in ga kot takega obsodila; in kar je najhuje in zaradi česar odnos države in posredno nas vseh do pobojev deluje že groteskno: država ni v desetih letih uspela postaviti niti minimalnih standardov ravnanja s trupli pobitih, kjer in kadar že kdo naleti nanja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani