nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
A slovenska država se še vedno zapleta v čudaške, prav groteskne zadrege vsakič, ko na tem ali onem koncu Slovenije, pod tistim komunalnim odlagališčem, v onem bunkerju, v tistem breznu ali na oni poljski njivi buldožerji, ki brezdušno ravnajo zemljo, jamarji, ki raziskujoče oprezujejo za novimi, še neodkritimi in nepopisanimi brezni, ali kmetje, ki služeč svoj vsakdanji kruh zdolgočaseno orjejo svojo njivo, nepričakovano trčijo ob človeške stegnenice, spodnje čeljusti, prestreljene lobanje, z gumirano žico povezana zapestja ali kose preperele obutve in oblačil. Država ne ve, kako naj v takih primerih postopa, zato ravna od primera do primera drugače: ponekod najdišče v zadregi zavaruje z ograjo in stvar je s tem zanjo (do nadaljnjega) opravljena; drugje se loti izkopavanja, ki je neredko iz tega ali onega banalnega razloga (recimo, ker za strokoven izkop, identifikacijo žrtev in kasnejši pokop zmanjka sredstev) na sredi prekinjeno; spet drugod preprosto ne
ukrene ničesar, ampak ravna, kot da se ni zgodilo nič.
Pa ni mogoče reči, da v tem zadnjem desetletju ni bilo iskrenih prizadevanj, da bi to poglavje slovenske zgodovine zaprli: v parlamentu sta delovali dve, hudo medla Polajnarjeva in močna Pučnikova preiskovalna komisija; pred leti je bil narejen resen napor, da bi parlament svoj odnos do bližnje preteklosti opredelil v posebni deklaraciji; komisije za zaznamovanje grobišč so imenovale vse vlade od Peterletove dalje; na ministrstvu za notranje zadeve je bil ustanovljen poseben referat, zadolžen za grobišča; mnoštvo komisij je delovalo na lokalnih, mestnih in občinskih ravneh; krivce za povojne poboje je na podlagi zahtev tožilstev poskušala izslediti policija; sprejet je bil zakon o popravi krivic...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani