nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Že ko sem načrtoval notranjo strukturo monografije, sem se zavedel, da je mogoče o slovenski poeziji druge polovice prejšnjega stoletja pisati le tako, da upoštevam brez apriorističnih razvrščanj, oprt samo na trdna estetska merila, tudi pesnike zamejce in posebej pesnike iz eksila, ki doslej »niso obstajali«, ker pač niso smeli obstajati. Ko sem začel pisati in zaradi večje preglednosti uporabil generacijski princip, se je pokazalo, da je med avtorji, rojenimi v podobnem času, ki pa so doživeli povsem različne usode, nenavadno mnogo podobnosti, baudelairovskih correspondances, in tisto, kar se mi je zdelo ma začetku pisanja komaj mogoče (seveda, tudi sam sem doživel in preživel poskuse ideološkega pranja možganov v času študija in kasneje) je postalo samoumevno: kar sem počel, je bilo le natančno opisovanje različnih elementov prelomnih in ključnih poetičnih struktur. Te strukture pa sestavljajo poetična sporočila avtorjev, ki so se oblikovali v
različnih razmerah, a izhajali iz sorodnih korenin in izpovedujejo komplementarne osebne in skupinske usode.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani