nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Udje naj bi za letno udnino enega goldinarja vsako leto prejeli dve večernici kot ljudsko berilo in koledarček. Število članov je začelo hitro naraščati (med dosmrtnimi, ki so plačali po 15 goldinarjev udnine, je med škofi, župniki, profesorji, kmeti, obrtniki kot zadnja, 547., vpisana »Mica Šternjak, dekla v Švabeku«), nihče pa si verjetno ni upal pomisliti, da bo kdaj doseglo skoraj sto tisoč (l. 1918 jih je bilo rekordnih 90.512 - skoraj toliko, kot je danes članov Knjižnega kluba, do takrat pa je bilo udom razposlanih nič manj kot 16.318.402 knjig). Takšen sprejem in razširjenost med ljudmi zgodovinarji pripisujejo temu, da je bila družba vseslovenska, čeprav je imela sedež v Celovcu, da je bila verska, kar je ustrezalo večini članov, in da je bila »mohorjansko nepolitična, saj je s knjigami dvigala čut za vse lepo in dobro, pospeševala je umetnost v besedi, sliki in glasbi, omogočala je znanstvenikom in umetnikom, da so pri njej objavljali spise,
ki so sodili med vrhunske dosežke slovenske kulture, hkrati pa je s poljudnimi priročniki dvigovala znanje svojih udov«. (J. Pogačnik, 1936).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani