nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Odisej in Kalipso (1882, Kunstmuseum, Basel) najbolje predstavlja obe skrajnosti, pretanjeno likovno sintezo in vulgarni realizem, med katerima je razpet opus Arnolda Böcklina, »največjega nemškega slikarja devetnajstega stoletja«. Laskavi naziv, ki so ga umetniku leta 1897 dali ob njegovi sedemdesetletnici, se nam danes zdi vprašljiv, zlasti zato, ker ni bil Nemec, ampak Švicar, ki je poleg tega precej več časa kot v domovini ali Nemčiji preživel v Italiji, kjer je tudi naredil večino najboljših del; res pa je, da je bil rojen v nemškem delu Švice, da je študiral v Düsseldorfu, da se je družil predvsem z nemškimi slikarji (tudi danes ga v strokovni literaturi srečujemo predvsem v družbi t. i. »nemških Rimljanov«) in da je največ uspehov in časti dejansko doživel v Nemčiji. Z »največjim« se še nekoliko teže sprijaznimo, spet pa je res, da je bila označba s stališča poznega devetnajstega stoletja nedvomno upravičena: Böcklin je bil idealni
ilustrator duha Gründerzeita, obdobja združitve Nemčije ter njenega vzpona med svetovne industrijske in vojaške velesile, in je znal odlično izraziti obe temeljni gibali vedno bolj uspešnega nemškega meščanstva, samozavestni materializem in nejasno romantično hrepenenje, ki se je v njegovem času še vedno izražalo v tradicionalnem Drang nach Süden.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani