nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Gre za stiske in čustvena bremena, ki jih prinaša vsak vojak s seboj ali zaradi neurejenih razmer doma ali neuresničenih čustvenih oziroma ljubezenskih razmerij ali preprosto zaradi strahu za svoje najbližnje, skromno imetje in pred povsem negotovo lastno prihodnostjo.
Zaključni prizor, v katerem Večni vojak v podobi strumnega avstro-ogrskega častnika z golo sabljo brezčutno preseka božično drevesce in s tem hipoma razveljavi pravljično podobo posvečenega miru in novega upanja, v kateri so se za trenutek povezale in ubrale med seboj usode vojakov treh narodnosti in dveh nasprotujočih si vojska, deluje v vsej uprizoritvi najbolj nasilno, njegovo sporočilo pa najbolj črnogledo. Drastično nas opozarja, kako zlahka pozabljamo na izročilo prednikov in kako se vselej znova in vsepovsod najdejo mogočneži, ki zmorejo hipoma razdejati stežka vzpostavljene krhke in občutljive vezi med ljudmi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani