nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Najstarejša in najbolj demokratična (brez slabšalnosti bi rekli tudi najbolj plebejska) oblika gledališkega ustvarjanja oziroma komuniciranja (med igralci in pogosto povsem naključnimi gledalci) je namreč tudi zgovoren izraz in odsev elementarne kulturne odprtosti, družbene osveščenosti in družabne sproščenosti sodobnega človeka in njegovega okolja. Če moremo soditi po številnih predstavah, ki smo jih po mestnem jedru Ljubljane doživljali s skupinami njenih meščanov in najbrž tudi gostov od drugod, potem ljudem ne manjka prvinske zvedavosti, na katero morajo najprej potrkati vsi, ki se lotevajo ulične umetnosti, a tudi ne globlje težnje po sproščeni zabavi in nemara novih doživetjih in spoznanjih - za kar pa je gledalcu praviloma treba dejavno prispevati tudi kaj svojega spoznavnega in doživljajskega spomina ter fizičnega sodelovanja in nemara ob tem celo kdaj kaj tvegati. Ob mojstrih pridobivanja in zadrževanja pozornosti gledalcev in
njihovega postopnega preoblikovanja iz pasivnih opazovalcev v dejavne sooblikovalce umetniškega dogodka se je izkazal stereotip o previdnih in resnobno zadržanih Slovencih kot precej votel, domnevne jezikovne pregrade za komaj omembe vredne in celo predsodki konservativizma v prenekaterih glavah (v razmerjih do drugega spola, tujcev oziroma drugačnih, različnih družbenih vlog in spolnih praks ipd.) kot premagljivi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani