nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Hkrati so vse osebe namesto želje po odrski prezentaciji svoje fragmentarno izpisane usode dobile nenadoma mestoma tragičen in patetičen, trpeč, krčevit in v bližino nabitih emocionalnih izbruhov premaknjen temperament. S tem je nujno bolj v ozadje potisnjeno njihovo suvereno zavzemanje za resnico in verodostojnost njihove drame nasproti glumaštvu in igralskemu posnemanju, a se v dobršni meri izgubi tisto, kar priskrbi eksistencialni tremendum pri Pirandellu. Še toliko bolj, ker je večina besedila, ki obračunava z gledališko iluzijo in presprašuje o stopnjah fiktivnosti, ostala Očetu, ki ga Anton Petje igra z nekakšno zadušeno in utišano, upočasnjeno in na trenutke kar zvijačno, spogledljivo, mefistovsko filozofičnostjo, ki se potem lomi z izbruhi in patosom ob dokazih krivde za Pastorkino usodo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani