nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Kekčeva zgodba in njena infantilna mitologija je pravzaprav kot pašteta za Zadnjo večerjo, pri kateri ima aluzija na Kristusa globlji pomen samo v okviru ljubezni do večnega sveta ubogih; ta aluzija ni nujna, a za silo stoji. Sicer pa imamo v Kekčevi posadki najprej seveda Mojco (ki se je pocipila in je zdaj Magdalena; Aleksandra Balmazović je nov obraz, lahko smo ga veseli), Rožleta (molčeči Hugo, snemalec z v umobolnici ukradeno kamero; Drago Milinović), groznega Bedanca (zvodnik Žare, z balkanskim navdihom ga je opremil Valter Dragan), imamo približno teto Pehto (ki je zdaj Mojčina babica iz Kranjske Gore, edino, kar je ostalo od gorenjskega kolorita; Marica Globočnik) in imamo celo malo fletno Tinkaro, ki zna povedati grdo pesmico, takšno je pač življenje na margini (Petra Pelemiš). Edini, ki ga ni, je dobri Kosobrin - kolikor ni to kar sam režiser Anzeljc.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani