nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
In enako drži za telefonski klic v nedeljo ob treh zjutraj, majhen, oddaljen glas, očitno v bolečini, »prosim, pridi zdaj, sem v porodni sobi, najprej moraš skozi to in to nadstropje, sem v sobi številka...« In nato hitra priprava kave, nesmiselna hitra vožnja po ulicah, ki so preveč prazne, da bi bila potrebna hitrost, še zlasti ker živiva tri ulice proč od porodnišnice (to je spet tisti zmedeni pomanjševalni učinek Ljubljane) - prijazen pozdrav nekega drugega bodočega očeta, ki mu tako kot meni dajo bolnišnično zelene hlače in srajco, temen hodnik na eni strani vrste porodnih sob, iskanje prave številke - in nato pogled nanjo na oblazinjeni porodni mizi v napol razsvetljeni sobi, podmorniški zvok CTG-ja, ki brez prestanka odvija neskončni trak z zapisom otrokovega enakomernega srčnega utripa in materine popadke, vse bolj pogoste, tako da konice na tisti neskončni roli papirja začnejo izgledati kot oblike skal v arizonski Mountain Valley, vrh sledi vrhu s
petminutnimi, nato triminutnimi presledki, prostor med tu in tam je sestavljen iz časa, ne iz fizične razdalje, fizične razdalje, ki je ločitev ene fizične osebe od druge, ki je tudi ločitev preteklosti in prihodnosti.
Soba je temna, ni vam treba vedeti ali pa mogoče že veste kaj o tistem večnem nizu bolečin, ki sega kot neskončna med seboj povezana popkovina, ki veže skupaj generacije, le da se vse življenje začne s pravo dramo, ne le z besedo, kot je natiskana v knjigi ali na časopisni strani, obstaja in je obstajala in bo obstajala in dogajala se je zdaj in tu, vso noč to soboto in v nedeljo zjutraj, v mnogih urah, komajda olajšana s kapljanjem intravenozne tekočine in iluzorno tolažbo plinske maske.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani