nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Zato je npr. Žižkovo razpravljanje o židovstvu in krščanstvu povsem nekoristno za tistega, ki hoče kaj zvedeti o teh religijah, ne le o Žižkovih predstavah o religiji - tako kot so že njegovi komentarji filmov pogosto povsem deplasirani in razkrivajo le držo komentatorja (npr. »resnično dušeče in psihozo povzročajoče izkustvo za otroka bi bilo imeti očeta, kot je Benigni v filmu Življenje je lepo, ki s svojo zaščitniško skrbjo izbriše vse sledi pretiranega presežnega užitka«, ali »za Bess v von Trierjevem Lomu valov temeljni vir zadovoljstva ni sam spolni akt ..., temveč način, kako o njem POROČA pohabljenemu Janu«, kot da bi uboga Bess kakor koli uživala ...).
Tudi številne grobe pozitivne napake - recimo teza, da je v židovski tradiciji Božja postava izkušena kot nekaj zunanje vsiljenega, naključnega in travmatičnega (v nasprotju s hagado o judovskem prostovoljnem sprejetju postave) ali temeljni kristološki nesporazum (»krščanstvo ... ne postavi
le podobnosti Boga in človeka, temveč postavi v liku Kristusa njuno neposredno identiteto« ipd.), nam potemtakem ne smejo zbujati nejevolje, ampak so lahko le vodilo pri razumevanju logike samega Žižkovega osebnega diskurza. Presežek njegove sofistike je viden v trenutku, ko se Žižek odpove poslednji psihoanalitski poz(icij)i in začne zapisovati svojo izkušnjo, ki ohranja sled eusébeje: »Kaj je Absolut?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani