nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Paradoks, in sicer njegova redka podvrsta: paradoks, ki nas fascinira, toda o katerem je bolje ne razmišljati. Praktično vsaka od Žižkovih paradoksnih trditev, ki jih postavlja v knjigi, se nam - če jo pretehtamo - pokaže vsaj kot neumestno pretiravanje (naj jih navedem samo nekaj, ki sodijo med my favorites: »Coca cola ni običajno blago ... temveč blago, čigar sama nenavadna uporabna vrednost je neposredno utelešenje aure neizrekljivega spiritualnega presežka«; »realna osebnost stalinističnega vodje (je) povsem nepomemben, zamenljiv objekt, saj ni pomembno, če gre za realnega vodjo ali njegovega dvojnika brez dejanske lepote«; »abstrakcijo modernističnega slikarstva je tako treba dojeti kot reakcijo na preveliko prisotnost temeljnega konkretnega objekta, incestuozne Reči, ki ga sprevrže v gnusni objekt«).
Mesto sprevrženja pojmov, generator Žižkovih paradoksov, je seveda lacanovska psihoanaliza s svojimi obskurnimi pojmi, npr. objet petit a
kot magična »ničelna raven simbolne in-diference; točka, na kateri se sam Sveti Gral izkaže zgolj za kos dreka«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani