nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Sokolović nam kot mojster odra in mikrofona, klovn, imitator, zabavljač, komedijant ... in ne nazadnje angažiran umetnik na svoj prepoznaven človeško topel in dobrodušen način približa obrobneža in njegovo tragično človeško usodo do tiste mere, da prepoznamo v tem noro upornem izzivalcu in nemočnem odvisnežu pozitivno človeško jedro slehernika, s katerim se je mogoče identificirati oziroma zaslutiti v njegovi individualni žrtvi katarzične sestavine.
Zahtevno dvojno breme, ki si ga je naložil protagonist dogajanja in režiser, je gotovo povzročilo, da je v nekaterih prizorih mogoče opaziti pomanjkanje avtorske selektivnosti in nemara celo občutka za ravnovesje med sestavinami in celoto. Med režiserjevimi sodelavci je treba tokrat pohvaliti prispevek avtorja glasbe Bojana Jurjevčiča Jurkija in koreografa Miha Lampiča, med protagonistovimi partnerji na odprtem polkrožnem prizorišču pa v prvi vrsti Mašo Židanik Bjelobrk kot zapeljivo barsko
plesalko Honey in Lennyjevo »usodno žensko«, Barbaro Jakopič Kraljevič kot pokroviteljsko mamo Sally, Alenko Cilenšek kot samozatajujočo teto Memo, pa Miloša Battelina, Davorja Hergo, Metko Trdin ... ter imenitnega saksofonista Primoža Simončiča v ključnih »postajah« Lennyjevega »križevega pota«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani