nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Slikar nas je nehote postavil v njegovo lastno pozicijo, v zasneženi trenutek zimskega popoldneva, v katerem vse v naravi potihne, ko izginejo jasni obrisi in se stvari spremenijo v čarobne prikazni ter se minljivi atmosferski pojavi preobrazijo v razgibano in vendar trajno slikarsko snov, v abstraktno površino, v informelsko fakturo. Jakopič je očitno želel, da dojamemo sliko kot dejavni optični in razpoloženjski pojav, kot minljiv, vendar časovno razpotegnjen vtis, pa ne v fotografski nazornosti, temveč kot splet barvnih potez in liričnega vživetja, s potjo, ki se izgublja v snegu, s silhueto kozolca in oddaljeno gmoto Kamnitnika.
Preplet belih, vijoličnih, modrih, oranžnordečih odtenkov, s katerimi je »pokrita« zimska narava (njihova barvitost je z leti posivela), predstavlja povsem novo slikarsko interpretacijo krajine, v kateri se naturalistični motiv podredi subjektivnim optičnim učinkom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani