nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Telesa so skoraj gola, prekrita s kosi črnega usnja, pri čemer pokrivala evocirajo hkratne asociacije na Benetke oz. Firenze ali Balkan; prebivalci Pekla so stasiti moški, edina ženska, ki ga obišče, pa je Beatrice. Obod prizorišča je tudi prostor treh godcev (čelo, tolkala, tuba), v živo spremljajočih Pandurjevo infernalno koreografijo z Bregovićevo (včasih nevarno znano) glasbo, ki dogajanje ustrezno podpira, na trenutke (zlasti v prepričljivem finalu, kaotičnem prepletu derviševske koreografije, frenetičnih tolkal, špricanja vode in nevarne obsedenosti razgaljenih teles kaznovanih duš-beguncev-vojakov; nad vsem oglušujoč zvok »odrešilnega« helikopterja) pa mu daje tudi bistveni poudarek.
Pandur se je z nemškim Infernom nekoliko odprl v prostor, v katerem živi in ki ga je do zdaj prekrival s simbolno nabito, a zaprto novodobno rokokojsko pozlato, izvirajočo iz absolutne (metafizične?) narave estetskega, skorajda brez zunanjih (socialnih,
eksistencialnih, historičnih) zastranitev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani