nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Prostor Pekla je zgrajen v višino, na dnu je Lete, reka pozabljenja, po kateri vso predstavo brodijo nesrečne duše, navzgor pa se dvigajo peklenski krogi, obdani z valovito pločevino, s pohodnimi robovi in visokima lestvama. Telesa so skoraj gola, prekrita s kosi črnega usnja, pri čemer pokrivala evocirajo hkratne asociacije na Benetke oz. Firenze ali Balkan; prebivalci Pekla so stasiti moški, edina ženska, ki ga obišče, pa je Beatrice. Obod prizorišča je tudi prostor treh godcev (čelo, tolkala, tuba), v živo spremljajočih Pandurjevo infernalno koreografijo z Bregovićevo (včasih nevarno znano) glasbo, ki dogajanje ustrezno podpira, na trenutke (zlasti v prepričljivem finalu, kaotičnem prepletu derviševske koreografije, frenetičnih tolkal, špricanja vode in nevarne obsedenosti razgaljenih teles kaznovanih duš-beguncev-vojakov; nad vsem oglušujoč zvok »odrešilnega« helikopterja) pa mu daje tudi bistveni poudarek.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani