nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Tako bo morda prišel bolj do izraza tudi snemalni delež Bojana Kastelica.
Dobili smo torej Prešerna, ki skuša biti najpopolnejši približek splošni predstavi - ob hkratnem upoštevanju dejstva, da ima mit zmeraj tudi hrbtno, demitizirano stran: pesnik je Orfej, ki nosi zamaščen gvant, takšna ali drugačna vzvišenost je okrog in okrog zamejena z drastiko in banalitetami, pesnikovo telo ni le utelešenje duhovnozgodovinske predstave, ampak premore avtonomni fizis; ne najbolj privlačen, kajti predstava o Prešernovi telesni podobi »ne sme« biti imponirajoča. Pavle Ravnohrib, ki ima to »srečo«, da njegov obraz najbolj ustreza podobi na Goldsteinovem portretu - in to je podoba, ki je za nas »Prešeren« -, je to naloženo dvojnost pesnikove pojave vendarle zdržal in jo (v prizorih z Ano, z otroki, zlasti s svojo Ernestino, in še posebej v tistih situacijah, ko ni bil v prvem planu, ampak je le statiral štimungi, na primer gostilniški) obogatil z
nevsiljivo ljubeznivostjo, ki zagotovo dobro streže potrebam po mitološko pozitivnem Prešernu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani