nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Zato slikar zdaj uporablja več načinov za »srečevanje«, bližanje, približevanje končni sliki svojih podobitev (in podobitev je pri njem zgolj - vedno - upodabljanje svetlobnih virov) od štirih - treh - osnovnih in privzetih pri visokem modernizmu, do skrajnih dveh, »najljubših« in »priljubljenih« postopkov: Monetovega in - zdaj rečeno le pogojno, glede na videz in zunanjost površine- /pogojno/ Viallatovega likovno-estetskega načela; čeprav prav ta princip slikar združuje (združljivost ne-združljivega? morda, a v umetnosti je to mogoče, kar ne pomeni, da je v umetnosti prav vse mogoče) v enoten, svojski in - kot se bo pokazalo - izviren Grudnovski način slikarstva, z enim samim ciljem: da - kako - naslikaš vir-in-/iz/obličenje svetlobe; čeprav se komu sprva zdi, da gre le za posnetek, posnemanje Monetovih in Viallatovih figurativnih vzorcev. Gruden združuje »revolucije«, tj. umetnostne iznajdbe zadnjega stoletja, v tem, da jih podredi, se pravi
njihove principe in postopke, v enotnem cilju: slikati, naslikati božanski lumen, se pravi enkratni izvir za vsa nastajanja podob, za vso - edino - možnost Forme, za zlitje vseh oblik, prefiguriranih in abstrahiranih, figurabilnih.
Seveda je to luč, lux, lumen kot svetloba, ki ne prihaja iz priprtega prostora, niti zaprtosti, iz »špranje«, niča in tem; še manj gre za zunanjo osvetlitev /Beleuchtigung/.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani