nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Značilno je, da je posamezna slika bolj kot z intimno ali avtonomno slikovno govorico določena kot površina, na kateri se kot v nehotenem, nezavednem prepletu spominov in refleksije soočajo, prekrivajo in med seboj konkurirajo številne podobe, znaki, besedni fragmenti in barva, linije in fotografije, ki v svojem prekrivanju in sobivanju na površini učinkujejo kot podobe, ki so privrele iz kaotičnega, a s svojo lastno logiko in smislom določenega nezavednega hranišča podob in pomenov. Njihovo ujetje na površini slike pa ni podrejeno nekakšnim arhetipskim ali naravnim principom; prav nasprotno, vsaka slika in njena vizualna konstalacija izpostavlja svojo zasidranost v svetu medijev, množično reproduciranih podob in popularnega podobotvorja, ki se prekriva z avtoričinimi intervencijami na površini. Slike spominjajo na nezavedno ali morda sanjsko govorico podob in likov, ki so po svojem izvoru ravno tako del množično produciranih in konzumiranih
podob današnje civilizacije, in se nehote, samodejno pojavljajo in izginjajo iz našega notranjega sveta.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani