nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Pravzaprav smo ga preklali na pol: pol ga je nesrečnega pesnika, pol ga je nekakšnega kralja Matjaža; pol ga je zapitega ženskarja in pol plameničarja, ki bi morda zaslužil kakšno nadzgodovinsko spomenico in ki je s prvo polovico le v nekakšni pomožni zvezi; recimo kot stvarnik verzov največ sveta otrokom sliši Slave in manj strašna noč je v črne zemlje krili,/kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi ali žive naj vsi narodi... Ni treba misliti, da je s tem kaj narobe, smo pač potrebovali in v svoji zgodovini še vedno potrebujemo oba Prešerna; njegova daljnovidenja ali pa njegovi verzi so bili ves ta čas, vse zadnje stoletje in pol, »mobilizacijsko« neskončno uporabnejši, brezmejno bolj evropski od šest jih pade, kjer porine/sin slovenske domovine in podobnih; primerjanje se zdi že skoraj pregrešno in banalno. Zagotovo pa je bil ob vsej profetičnosti tako zelo »uporaben« tudi zato, ker je tako zelo natančno nadzoroval in odmerjal mero javnega in še bolj
pesniškega okusa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani