nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Ugotovitev NKP, da je »ena izmed nevarnosti za slovenski kulturni prostor težnja, ki je značilna za majhna okolja: zapiranje vase in s tem povezano samozadovoljstvo«, dovolj natančno opredeljuje eno izhodiščnih težav, skupaj z ugotavljanjem, da tuje zanimanje za slovensko kulturo »niti ni majhno, a mu ni zadosti ustreženo«. Ni naključje, da ravno v času, ko pišem tole besedilo, dva uvodnika v slovenskih literarnih revijah brez dogovora obravnavata isto problematiko (Aleš Debeljak v Sodobnosti, Brane Mozetič pa v prihajajoči Literaturi): Slovenci se zanimamo zlasti zase.
Podobno ambicijo NKP kaže v ukinjanju Potemkinovih vasi, kakršna je Kulturniška zbornica, v tem, da se ni predal vabljivemu sanjarjenju o sponzorskih potencialih (sponzorji v današnjem svetu podpirajo množično kulturo, recimo koncerte Michaela Jacksona in Rolling Stonesov, visoko prepuščajo državi v oskrbo) ali tržni pravičnosti, na kateri smo v Sloveniji računali v slogu
»plan enajste petletke je, da bo kulturo urejal trg«, ne nazadnje pa tudi v tem, da najde odnos tako do tradicionalnega kot sodobnega, ne da bi različne umetnostne prakse izključeval na račun drugih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani