nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Stavek (ki sploh ni edini te vrste) ponuja povsem jasno logiko, da kultura, s kakršno naj se ukvarja MK, sploh ni skupek lepih umetnosti, temveč prej kultura nasploh (trdna podlaga za duhovni in materialni napredek, uresničevanje slovenske politične in gospodarske samosvojosti in odpornosti) in šele na koncu tudi kultura kot nastajanje visokih umetnostnih form. - V slovesnem preludijskem nadaljevanju potem sledi mikstum najrazličnejših vzklikov, ki jim je mati vsaj nepremišljenost, če že ne neprijateljevanje z obstoječim znanjem: od kod na primer trditev, da ima Slovenija ob začetku stoletja (20.) razvejen ... vzgojnoizobraževalni sistem, ko pa se na primer ve, da smo šele takrat mukoma pridobivali prve slovenske srednje šole in da boj za univerzo še zdaleč ni bil končan (prva slovenska gimnazija je bila, saj to je splošno znano, zasebna škofijska v Šentvidu, 1905; šele tik pred prvo svetovno vojno pa smo dobili edino slovensko državno gimnazijo v Gorici - o
vsem tem se je mogoče poučiti že kar v Enciklopediji Slovenije); tudi z osnovnim šolstvom ni bilo bolje. - Slovenska likovna umetnost je ob slovenski književnosti največ prispevala k ugledu, ponosu in samozavesti naše kulture in umetnosti doma in v svetu: prav tako vredno premisleka, celo dvakratnega; najprej tega, ali trditev sploh drži - najbrž za 19. stoletje kot inkubacijski čas »moderne slovenske nacije« sploh ne, ker je bilo na primer že petje in telovadenje s splošno kulturnega vidika za slovenski ponos in samozavest ničkoliko pomembnejše, naj se sliši še tako bizarno; premisleka vredno pa je tudi ločevanje kulture in umetnosti, saj ponovno narekuje spraševanje glede njunega razločevanja (če že ugled, ponos in samozavest in drugo malopovedno patetiko pustimo ob strani).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani