nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Radko Polič Rac je samostojni igralski nastop (ki ga je tudi sam zrežiral) zasnoval kot dramo, kjer izvirno napetost črpa iz dialoga z lastnim alter egom, posegajočim v dejanje iz zvočnega posnetka. Osnovna dramska situacija uprizoritve so sanje oziroma stanje med sanjami in budnostjo, čeprav je ta sanjski svet povečini logičen in realističen, torej buden, vanj le od časa do časa posežejo alogični detajli (kot npr. metanje knjig na prizorišče). Po vsem sodeč gre torej za (mono)dialoško refleksijo temeljne situacije junaka predstave, ki je Rac sam, za intenziven notranji (po)govor nastopajočega, ki nam hoče predstaviti zgodbo svojega življenja, pri tem pa se mu ta izmika in drobi, pada iz skrajnosti v skrajnost in zahaja v epizode; kljub temu pa je igralec pred nami nenehno živo navzoč, vztrajen v želji po spoznanju, kdo pravzaprav je, po spojitvi dveh polovic v eno samo, na videz »srečno« celoto.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani