nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Vendar Lorenzova linija do sem ni čista; na trenutke lik deluje izpraznjeno, inertno, uprizoritev kot celota pa je pogosto izgubljena v zapletenem blodnjaku prizorov. Ti sicer skušajo pričarati de mussetovsko (uporniško) dramaturško diskontinuiteto in režiserju omogočajo nekatere izvirne formalne rešitve oz. gladke in duhovite montažne povezave, vendar zlasti prvi del razpade v fragmente, ki jih ne druži več niti razvidna narativna nit niti - kljub funkcionalni asketski scenografiji Petre Veber - enoten uprizoritveni princip, hkrati pa se prizori dogajajo tudi na različnih »tonskih« višinah.
Tako je zdaj očitno karikiranje in ironiziranje dogajanja (denimo skozi Aleksandrov lik v izvedbi Igorja Samoborja), pa dramatična identifikacija z njim (zlasti v ženskih partih, pri Zvezdani Mlakar kot markizi Cibo, Petri Govc kot Caterini in Maši Derganc kot Lodovici Strozzi), na trenutke celo nekoliko naturalistična (denimo pri Bojanu Emeršiču kot
Pietru Strozziju), končno pa privzdignjena v psihološki patos (zlasti v intenzivnih nastopih Radka Poliča kot Filippa Strozzija).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani