nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Tistih, ki jim je skepsa samo krinka za hudobijo in podcenjevanje, ne prepričajo ‒ in kako jih tudi bi, ko pa so nenačitani ‒ niti zveneča imena tujih založb, ki izdajajo Žižkove v angleščini napisane ali v druge jezike prevedene knjige, niti dejstvo, da je te knjige mogoče kupiti v sleherni dobro založeni knjigarni na planetu; ne prepriča jih impresiven seznam evropskih in ameriških univerz, na katerih gostuje kot predavatelj, niti nagrada v višini miljona mark, ki mu jo je podelila nemška zvezna dežela Nordrhein-Westfalen, da bi izvêdel raziskovalni projekt o protislovjih sodobnega uma; še najmanj pa jih prepriča to zanje zanemarljivo dejstvo, da je The Žižek Reader (Blackwell Publishers, 1999) izšel v zbirki filozofskih beril, na katere seznamu so izbori tekstov Hegla, Lukácsa, Wittgensteina, Benjamina, Lévinasa, Blanchota, Batailla, od živih pa Virilioja, Guattarija, Kristeve, Irigarayeve.
To preprosto ne more biti res že zato, si
mislijo, ker je Žižek tako imenovani ideolog Liberalne demokracije: bil je zraven že v časih ZSMS in je ostal stranki zvest tudi po prelevitvi v LDS; bil je njen kandidat na volitvah za člane predsedstva leta 1990, od takrat naprej pa se s kontroverznimi intervjuji in članki ‒ z več ali manj sreče, vpliva in hvaležnosti ‒ občasno pojavlja v medijih v vlogi strankine intelektualne maskote. In če je LDS-ovec, potem ne more biti najuspešnejši slovenski intelektualni izvozni artikel in obratno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani