nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Morda je pri Traviati najzanimivejša in dokaj prepričljiva režiserjeva poteza, da je že med uverturo mrtvo Traviato dal pripeljati ležečo na nekakšni klasicistični beli (kamniti?) postelji z dvigajočim se ženskim kipom nad vzglavjem, tako da vse skupaj spominja na kak pariški spomenik iz časa dogajanja opere, to je okrog 1850. Violetta Valéry je mrtva in poveličana, očiščena vseh grehov, nato pa se prebudi in »retrospektivno« pokaže, kako se je pravzaprav vse zgodilo. Do konca uverture se ta scena efektno zaključi, nato pa statisti v črnih frakih »posteljo« hitro odpeljejo v zakulisje, tako da se opera lahko normalno začne. Režiser Gilbert Deflo je s to potezo ponudil novo branje sicer splošno znane Traviate; namreč bolj humano dimenzijo, v kateri se celo oče Giorgio Germont pokaže v veliko bolj čustveno odprti, sočutni in na koncu prizadeti podobi (ko skupaj s sinom kleči ob umirajoči Violetti), kar pravzaprav poudarja njeno bolezen že od
začetka, manj pa njeno drugo podobo demimondke; Traviata je pač uživala življenje na bolj svoboden način, rada je imela lepo družbo in številne oboževalce, Alfredo pa pri vsem tem ni imel kakšne pravice sodbe ali obtožbe, ne nazadnje je vstopil v njeno življenje (pre)pozno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani