nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Za terakote in deloma bronaste kipe iz naslednjega obdobja pa je značilna stilizacija, pri kateri se aluzivnost (razen pri kiparkinih občasnih ekskurzih v zoomorfno motiviko) vse bolj umika simbolnosti, dokler v devetdesetih letih povsem ne prevlada statuaričnost z vsemi pomenskimi implikacijami in konotacijami, ki jih ta tip skulpture vzbuja. Vendar to ni tista statuaričnost, ki bi bila obrnjena navzven, v označevanje in določevanje prostora kot abstraktnega pojma, ampak kipenje kvišku v smislu organske rasti, čutnega razmerja do kiparskega gradiva, ki je vedno izziv, ker način njegove obdelave pravzaprav narekuje porajanje oblik in volumnov, ne da bi bil podrejen vnaprejšnji zasnovi. Pri Smerdujevi je tako kot pri nekaterih drugih kiparjih iz njene generacije (če omenimo zgolj Brdarja, ki pa se osredotoča na popolnoma drugačno predstavnost in izraznost) namreč proces nastajanja kipa ravno tako pomemben kot končni rezultat - pri čemer velja »končnost«
jemati pogojno, kot vmesno stopnjo ali fazo v nepretrgani dejavnosti, ki ni samo potrjevanje neke naučene veščine, temveč zavezujoča eksistencialna opredelitev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani