nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
In vendar, ne glede na izrazito pozunanjen odnos do poezije, v katerem mora slednja predvsem »ubogati«, najde Torkar v njej tudi najbolj prijazno notranjo zaveznico, ki iz njega izvabi kar nekaj spokojnih mavric: o, še en dan, moj dan - ne bo meglen, ne bo oblačen,/ in upanje ne bo cokljalo v zamrznjeni svetlobi.
In tako naprej; Torkarjeva pesniška knjiga (obe zadnji, o katerih je bilo v javnosti manj odmeva, kot bi si glede na svojo atraktivno in častitljivo pozicijo zaslužili) je lep prikaz pokončnosti in dostojanstva starega literata, ki viharno, z ironijo, samoironijo in neugasljivo satirično bojevitostjo kljubuje vsemu, kar mu streže po biološkem, socialnozgodovinsko moralizatorskem in nazorsko izgrajenem življenju. Selektivnost je seveda problem: Torkar si ne more kaj, da ne bi pikal tudi mimo navdiha; a to je osebnostna dimenzija, ki je pač ni mogoče ločiti od njegove trmaste vitalnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani