nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Moj kritiški razvoj, če naj ga najkrajše označim, vsebuje dve fazi: prva, vzorovana po tradiciji, trajajoča nekako od začetka do poznih petdesetih let, je izhajala iz neizvirne drže kritika kot »advokata« ali »sodnika« literarne predloge; druga zame bistveno bolj pomenljiva, samostojna in trajna, je bila in ostaja zavezana gledališki umetnini kot avtentični odrski »monadi«, izvirajoči in rastoči iz »gledališkega gledališča«, ki seveda ni nikdar zgolj samo po sebi ali samo zaradi sebe, marveč zmeraj in predvsem gledališče kot gledališče, kot poiesis, kot produkcija in kreacija, ki je v njeni ontološki in semiološki strukturi literarnost samo ena od prvin v širokem spektru mnogopomenske gledališkosti, če povem nekoliko preučeno. Praktična skušnja tako utemeljene kritike je strukturirana v približno tej procesni verigi: primarno podoživljanje predstave kot čutnonazornega in duhovnega nukleusa in celostnega doživetja; racionaliziranje doživetega;
ugajanje ali neugajanje; identificiranje in tehtanje skladnosti ali neskladnosti notranjega, delotvornega pomenskega in artističnega ustroja konkretne odrske uprizoritve in v njej različnih prvin tako rekoč že »vpisane virtualne predstave« (Hegel); poimenovanje in kritično razločevanje posameznih kreativnih deležev v predstavi; pisno artikuliranje in ubesedovanje spoznanega. Če ob tem ne pozabimo še spoznanja, da se v gledališki predstavi - spričo njene neulovljivosti, iz večera v večer niansirane drugačnosti čutno-čustvene spremenljivosti in že omenjene zmeraj minljive begotnosti - naša čutila in čutenja lahko spremešajo tudi tako, da, povedano v prispodobi, z očmi tudi slišimo in z ušesi tudi gledamo, hočem s to podobo samo ponazoriti, kako zapletena je recepcija »gledališkega gledališča« in kako pazljivo bi morala temu fenomenu slediti gledališka kritika.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani