nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Vsak pravi gledališki kritik, ki, prosto po Rolandu Barthesu, najbrž gleda predstave (tudi) zato, da lahko o njih (tudi) piše - in vice versa - si bolj ali manj razvidno izdela in definira ne samo svoje gledališko prepričanje, marveč tudi svoja merila presoje. Ta pa se spreminjajo »v skladu z estetskimi in ideološkimi stališči ter v skaldu z implicitnim konceptom, ki si ga posamezen kritik ustvari o posameznem gledališču in predstavi«, kakor pravi Patrice Pavis.
Moj kritiški razvoj, če naj ga najkrajše označim, vsebuje dve fazi: prva, vzorovana po tradiciji, trajajoča nekako od začetka do poznih petdesetih let, je izhajala iz neizvirne drže kritika kot »advokata« ali »sodnika« literarne predloge; druga zame bistveno bolj pomenljiva, samostojna in trajna, je bila in ostaja zavezana gledališki umetnini kot avtentični odrski »monadi«, izvirajoči in rastoči iz »gledališkega gledališča«, ki seveda ni nikdar zgolj samo po sebi ali samo
zaradi sebe, marveč zmeraj in predvsem gledališče kot gledališče, kot poiesis, kot produkcija in kreacija, ki je v njeni ontološki in semiološki strukturi literarnost samo ena od prvin v širokem spektru mnogopomenske gledališkosti, če povem nekoliko preučeno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani