nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Fotografija namreč ni medij, v katerem bi kakovost vnaprej določali po ikonografskem ključu (temu nasedajo zgolj samoljubni amaterji, ki mislijo, da bodo svoja prizadevanja avtomatično povzdignili v umetnost, če se bodo oklenili konvencionalnih slikarskih motivov recimo, akta, portreta, krajine, tihožitja in vse skupaj garnirali z umetelnimi svetlobnimi ekshibicijami), njene odlike se nam razkrijejo šele takrat, ko za množico posnetkov prepoznamo osebnost z lastnimi stališči, z izoblikovano poetiko ter z dovolj znanja in občutljivosti, da to poetiko tudi prepričljivo udejanja iz stvaritve v stvaritev. Žnidaršiču se v tem pogledu ni bilo treba ponovno dokazovati, svoj avtorski status je le potrdil z novim izzivom, pred katerega ga je postavila pojavna resničnost. Zategadelj njegova monografija o ljubljanski tržnici ni zgolj lepa knjiga (s sintagmo »beaux livres« Francozi označujejo razkošne, vrhunsko oblikovane in mojstrsko stiskane publikacije, polne
všečnih reprodukcij, spremljanih z bolj ali manj populističnim besedilom in zatorej namenjenih predvsem ogledovanju oziroma »okraševanju« polic v sprejemnici), ampak nesporen avtorski dosežek, ki ga smemo šteti med pomembnejše uresničene založniške projekte zadnjih mesecev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani