nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Zanj je kriva predvsem njena skoraj suicidalna zablokiranost, nesposobnost, da bi se vzpostavila kot subjekt, se uprla materi in vlogi, ki si jo je ta, zapuščena v zakonu in zato še bolj navezana in posesivna, v skladu s pričakovanji in tihim privoljenjem okolice oprtala, zato je netolerantna, tiho in trmasto totalitarna pri določanju hčerinega početja. Ta prevelika, pogoltna in vsepožirajoča, fatalna in uničujoča skrb pa je v nasprotju z brezbrižnostjo okolice, zatohlostjo in odljudnostjo slovenske prestolnice, ki jo pripovedovalec doživlja kot mrakobno in depresivno mesto, v katerem je nemogoče navezati prave stike in ki je prežeto z »diskretnim šarmom provincializma«, s familiarno zaprtostjo in samoumevnostjo ter težkim srednjeevropskim duhom.
Roman je nabit z brezstrastnostjo in celo melanholijo; to poganja tudi zavest, da bi bilo mogoče kaj spremeniti, da bi bilo mogoče preprečiti Lejino venenje in sušenje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani