nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Naivno vprašam, ali ni več v navadi, da bi sošolci zbrali za nekoga, ki nima ‒ pa te vrste solidarnost dandanes očitno ne obstaja.
Neverjetna je ta diskrepanca med dejstvoma, da so štirinajst- ali petnajstletniki taki véliki mali uporniki proti avtoritetam, potem pa jih na valeti nenadoma zagledaš, kako voljno se puščajo indoktrinirati tem najtrivialnejšim konvencijam, ki se vlečejo iz generacije v generacijo.
Valeta po tonu in v principu spominja na tipično slovensko proslavo: imate serijo železnih govorniških in protokolarnih ritualov, za katere pa si v desetletjih permanentnih vaj še niso izmislili kodificiranega bontona, da se ne bi bilo treba znajti vedno znova sproti, vsakič drugače in vsak po svoje; imate psihozo nastopanja, katerega uspešnost je merljiva samo s stopnjo kurtoaznosti dogodka; imate program, katerega vsebina je podrejena smislu razkazovanja dosežkov, znanja, dobre volje in umetniških talentov vrlega podmladka
pred pristransko publiko, kakor če establišmentu za 8. februar odrecitirajo nikoli zadnjega Prešerna; imate humorno duhamornost in vljudno aplavdiranje in odkašljevanje, ki pa se na valeti kaže v neskončnih kadrih s kamerami.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani