nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Peter Semolič - dosleden svoji poetični strategiji, ki skuša poraziti predvsem samega sebe, namreč samega sebe kot samozagledanosti - z isto strastjo bere druge pesnike in piše »lastne« verze. Na številnih obalah morij, oceanov, rek in jezer, na obalah velemestnih cest in vaških železniških postaj odpira knjige Zbigniewa Herberta, Daneta Zajca, Blaisa Cendrarsa, Yeatsa, Seferisa, Lojzeta Krakarja, Iztoka Osojnika, Franja Frančiča, Henrija Michauxa, Pounda, Eluarda, Heaneyja, Paza, Kocbeka ... Tisoč glasov se zlije v mogočno, predvsem pa visoko pesem predanosti biti tu, v visoko pesem zahvale za biti tu, zmehčan, mehak, razgubljen v koncentričnosti odtekanja, nenevaren, prijazen, plimujoč, namočen v eros prehajanja, kot je namočen jezik v ustih ljubezni.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani