nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Po eni strani mu namreč priznava in pri njem občuduje avantgardistično držo in njegovo (vsaj v določenem obdobju) tesno navezo z nesporno konsakraliziranim poetom Srečkom Kosovelom, po drugi pa se nekako kar ne more sprijazniti s Černigojevimi radikalističnimi, revolucionarnimi stališči do umetnosti in njene družbene vloge, tako drugačnimi od podalpskega mračnjaštva in narcisoidnega svetobolja, s katerim se napaja znaten segment večinsko favorizirane umetniške produkcije.
Odnos slovenske umetnostne historiografije in muzealistike do Černigoja je pravzaprav vseskozi ambivalenten, občutek imamo, da slikarjeva osebnost, še bolj pa njegov opus povzročata v stroki skorajda enako nelagodje kot ga je povzročila umetnikova razstava v Ljubljani leta 1924, ko je Izidor Cankar malodane fizično obračunal z njim. Čeprav je Peter Krečič monografijo o Černigoju objavil že leta 1980 in čeprav je umetnik medtem dobil svojo galerijo v Lipici, se to nelagodje
vleče za njim kot žabji mrest, saj avtor nikakor ni in nikoli ni bil politicaly correct, prav zares ga niso nikdar marali ne »ta rdeči« ne »ta črni«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani