nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Ne glede na moje načelno prepričanje, da je bolj prav in odgovorno do ustvarjalcev in gledalcev opustiti študij, če se zadeva ne kaže srečno razplesti, ne glede na pričakovanja abonentov - pa o tem morda kje drugje in kdaj drugič -, se mi zdi, da se je zaštrikalo posebej nesrečno in trdo, predvsem pa tako, da kar prehitra, če že ne prelahka odločitev ni omogočala uprizoritvi obetavnega izhodišča. Ob ogledu predstave se nisem mogel otresti občutka, da gledam pravzaprav palimpsest, »dopisovanje« nečesa čez prejšnjo podlago; enako kot je mučno prelepljena stran z ustvarjalci v gledališkem listu.
Tramvaj Poželenje igrajo pretežno kot psihološko - pa ne zaostreno - in realistično igro, z ostrimi glasbenimi rezi med posameznimi prizori; takšne neposredne in kot iz hiše čez cesto so predvsem vse osebe v bližini glavnih antagonistov, najprej soseda iz zgodnjega nadstropja, inkasant, Stranleyevi kvartopirski prijatelji in med njimi, prvi med enakimi,
Mitch, ki ga Primož Pirnat odigra prepričljivo in neposredno, kot robatega poštenjakarja in nerodo, ki sicer večino časa menca, gleda v zadregi nekam proti tlem ali pa z mešanico vzvišene razčustvovanosti in sramežljive pohote proti Blanche, potem v hipu oživi in se razraste, če gre za kakšno od stvari, ki jih po naključju obvlada, na primer razkazovanje mišic; s tem pa prinese v predstavo tudi redke sproščene, humorne hipe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani