nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Njegov slog je bil zmeraj razumsko jasen, kritiki so temu rekli »literarno nepretenciozen« (kar seveda ni res, saj ni literata, ki bi bil tak), nekako športen, s podtaknjenim humorjem, s primernimi premolki, ki dajejo sogovorcu možnost, da še enkrat premisli morebitno lastno neumnost; v političnem jeziku - pragmatik, urejevalec razmer (mnogoletni gledališki in založniški direktor, predsednik slovenskega PEN, ustanovitelj samozaložniške književne zadruge, urednik Ljubljanskega dnevnika in Naših razgledov), pregledovalec sprotne zgodovine, ki ga vsa leta življenja neusmiljeno vznemirja - še posebej zgodovina diktatur in vladanja; tako je tudi svojčas vsaj s pol noge stopil v politiko, celo mednarodno - ko je ustanavljal in vodil odbor za mir pri PEN (»lokal« si je s sebi lastno podjetnostjo in praktičnostjo uredil kar pri nekih stranskih vratih pisateljske vile). Sicer pa literat, kulturnik in - seveda - satirik: s satiro si je tam od šestdesetih let naprej
krepil že kar slavno ime; angleško miren in vztrajen v nastopu, negovorniško elokventen je znal tudi sam samcat s transparentom nad glavo hoditi po cestah za svojo idejo, na koncu pa napisati obsežen poldokumentarni roman s poskusom neodvisnega, osebnega gledanja na našo nemalo tragično in patetično preteklost pravkaršnjega stoletja. - Tako mu naj ob sedemdesetletnici, ki jo je že nekaj časa pripravljal s športnimi polomi lastnih nog, preprosto porečemo: Bog te živi, Miki!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani